Kot vir beljakovin v številnih izdelkih na osnovi rastlin se najpogosteje uporabljajo sojine in grahove beljakovine. V zadnjem času je izbira rastlinskih izdelkov, med katerimi gre pogosto tudi za alternative mesu, med potrošniki vse bolj priljubljena. Raziskovalci se zato lotevajo iskanja novih alternativnih virov rastlinskih beljakovin, ki bi imeli tudi zadovoljive senzorične in tehnološke lastnosti.
Problem s sojo je njena alergenost, saj spada alergija na sojo in s tem tudi alergija na njene beljakovine med ene najbolj pogostih alergij med prebivalci. Poleg tega ima soja med mnogimi negativen prizvok zaradi načina pridelave.
Beljakovine, pridobljene iz graha so nekoliko dražje, saj imajo značilno neprijetno aromo, ki jo je potrebno zakriti oziroma omiliti, za to pa so potrebni dodatni procesi obdelave, kar podraži njihovo proizvodnjo.
Kot alternativo omenjenim beljakovinam, nekateri zagovarjajo uporabo kvasa. Vsebuje namreč 50% beljakovin in vse esencialne aminokisline. Kvas tudi ne zahteva dragih in kompleksin postopkov predelave, ima dobro stopno absorbcije in je stroškovno učinkovit. Zadeva, ki je pri kvasu problematična, je njegova močna umami aroma, zato se ga zaenkrat ne uporablja kot glavni vir beljakovin v izdelkih, ampak večinoma v manjših deležih. Raziskovalci si prizadevajo, da bi težave z aromo odpravili in ponudili izdelek, ki bi zadovoljil potrošnike.
